Kot sem že sam pisal, sem tudi jaz v procesu soočanja z boleznijo in vsemi spremembami, ki jih je to prineslo v moje življenje, pričel iskati načine, kako bi se počutil bolje. Verjamem, da nisem osamljen v tem. Ljudje smo pogosto soočeni s težavami v življenju in se nam zdi, da naše življenje ne vodi v pravo smer. Naše dnevne aktivnosti se nam kar naenkrat zdijo nezanimive in nepomembne. Zdi se, kot da bi bilo vse preveč rutinsko in da samo drsimo skozi življenje – brez smisla.
Kako občutimo pomanjkanje smisla?
Naše pomanjkanje smisla se spreminja glede na različna obdobja življenja in se kaže na različne načine.
Ko smo mlajši, se pogosto počutimo zmedeno in negotovo.
V delovni dobi se spopadamo z občutki neskončnega napora in dolgočasnimi rutinami, ki v nas ne zbujajo več zadovoljstva.
V starejših letih pa se soočamo z osamljenostjo in občutki izoliranosti od družbe.
Občutek se pojavi, ko se znajdemo na prelomnih točkah svojega življenja.
Mladi pred izbiro šolanja, ljudje srednjih let ob menjavi kariere, velikih prelomnicah, menjavi službe, selitvi, ločitvi, starejši pa ob upokojitvi, bolezni, smrti bližnjih… Dvomljenje vase sprožijo opisani življenjski trenutki in je pogosto vezano na trenutke, ko se nekaj zaključi ali izgublja naš pomen v življenju (šolanje, služba, zakon, vloga v življenju – starševstvo, zakonec, zaposlenost, biti šef).
Takrat se pričnemo spraševati. Kaj naj zdaj počnem v življenju? Kako naj se odločim? Kaj je namen mojega življenja? Kako se soočiti z izzivi? Kakšen je pomen ljubezni, sočutja in medsebojnih odnosov? Čemu naj sedaj posvetim pozornost? Kaj je tisto, kar me v življenju izpolnjuje, da želim živeti in uživati v njem?
Če na ta vprašanja ne najdem odgovora, ki me zadovoljuje, to prične vplivati na moje čustvovanje in tudi fizično počutje. Marsikdo bi laično rekel: »Sem v depresiji*. Ne vem kaj hočem v življenju in itak je brezveze. Saj se mi nič ne da. Najrajši bi kar obupal, ker sem izgubil svoj kompas.«
Ob tovrstnih mislih se počutim, da nisem vpleten v svoje življenje – kot da nanj nimam vpliva in to samo teče mimo mene. Občutim brezup, malodušje, sem v miselnem kaosu brez kontrole, vse se mi zdi naporno, dolgočasno. Postajam obupan in ne vem kako priti ven iz tega.
Kakšno vlogo ima pri tem smisel?
Največ je o njem pisal in govoril utemeljitelj logoterapije Viktor Frankl (Volja do smisla, Kljub vsemu reči življenju da). Priporočam, da preberete njegova dela, če ste se sami znašli na kakšni izmed zgoraj opisanih prelomnic.
Med drugim je v svojem opisovanju, kako je preživel v koncentracijskih taboriščih dejal, da »kdor je bil usmerjen proti smislu, ki je bil usmerjen v prihodnost, je z največjo verjetnostjo preživel v koncentracijskih taboriščih. Orientacija v prihodnost (na cilj, osebni cilj, osebo, ki jo bo zopet srečal) je najbolj močno vplivala na preživetje.«
Ni bil pomemben samo cilj, da želim preživeti, ampak predvsem razlog zakaj želim preživeti. Psihološka smrt se zgodi pred fizično. In to se zelo dobro vidi v taboriščih, ali pa ob hudih okoliščinah, ko pomanjkanje smisla pomeni psihološko obupanje in smrt.
Smisel je torej razlog, zakaj počnem tisto kar počnem. Zakaj se trudim. Čemu namenjam svojo pozornost, znanje, energijo in k njemu vedno stremim, vendar ga ne morem dokončno doseči, ker se nikoli ne konča. Pomaga premagati največje težave v življenju.
Je točen subjektivni občutek, da ima življenje smer. Ta občutek organizira moje delovanje, da se gibljem v tej smeri. Kot svetilnik na morju, ki nas pelje v luko.
Smisel lahko najdemo v vsakem obdobju življenja in se lahko tudi spreminja glede na naše življenjske situacije.
Tudi meni sta smisel in namen besedi, ki mi pomenita zelo veliko. Ves čas ju imam pred očmi. Moj smisel je zelo tesno povezan z mojo družino in biti dober mož in oče sta tisti svetilnik, ki mi sveti tudi, ko je najbolj temno.
V prihodnjem zapisu pa bom še bolj natančno opisal razliko med cilji in smislom in kje lahko najdemo smisel (TUKAJ).
* Ker besedo depresija pogosto zlorabljamo in ne vemo točno kaj pomeni bolezensko depresivno stanje, podajam opis. Po medicinskem standardu je za depresijo potrebno izpolnjevati pogoje, ki vključujejo trajajoče občutke žalosti, obupa, izgube zanimanja za aktivnosti, zmanjšano energijo ter težave pri opravljanju vsakodnevnih opravil. Za diagnozo depresije po medicinskem standardu je treba upoštevati naslednja merila, kot jih določa Ameriško psihiatrično združenje v njihovem diagnostičnem priročniku DSM-5 (Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, 5. izdaja):
1) Depresivno razpoloženje večino dneva, skoraj vsak dan, kot je zaznano s subjektivnimi občutki ali opazovanjem drugih (na primer jokanje, občutek žalosti, praznine).
2) Zmanjšano zanimanje ali užitek ob skoraj vseh aktivnosti večino dneva, skoraj vsak dan (anhedonija).
3) Pomembno zmanjšanje telesne teže brez namernega hujšanja ali zmanjšanje ali povečanje apetita večin dni.
4) Motnje spanja (nespečnost ali prekomerno spanje) skoraj vsak dan.
5) Psihomotorična agitacija ali upočasnitev skoraj vsak dan (opazno drugim, ne zgolj subjektivno občutenje).
6) Utrujenost ali izčrpanost skoraj vsak dan.
7) Zmanjšana koncentracija, zmožnost odločanja ali težave pri sprejemanju odločitev skoraj vsak dan.
8)Ponavljajoče se misli o smrti, samomoru ali poskus samomora.
Za diagnozo depresije po medicinskem standardu mora biti vsaj 5 ali več simptomov prisotnih vsaj dva tedna, hkrati pa mora med simptomi biti prisotno depresivno razpoloženje (1) ali izguba zanimanja in užitka ob aktivnostih (2).
Pomembno je opozoriti, da mora diagnozo depresije izvesti usposobljen zdravstveni strokovnjak, kot je psihiater ali klinični psiholog.
