V prejšnjem blogu (TUKAJ) sem pisal o 3 načinih, kako lahko odkrijemo svoj smisel v življenju. Tokrat pa pišem osebno zgodbo, kako je delovanje, akcija in nekaj naključij meni pokazalo pot do smisla.
Zakaj govorim o naključjih? Ker, kadar zaznamo svojo željo/potrebo in se pričnemo gibati v določeno smer ter vanjo vložimo svojo energijo, čas in motivacijo, se pričnejo dogajati stvari, za katere bi rekli, da so naključja ali celo čarovnija, vendar pa so po mojem mnenju logična posledica našega delovanja, naše akcije.
Zakaj sem želel biti aktiven, ko mi je bilo težko. Ali mi je to uspelo kar samemu od sebe?
Seveda ne. Ljudje smo socialna bitja in v samoti, z enakim delovanjem, brez novih znanj, zelo težko pridemo do novih odločitev in odkritij.
Želja po spremembi, po uresničitvi nekega cilja ter pogovor s strokovnjakom. To je bil prvi korak. In tovrstna akcija je potem pripeljala v moje življenje nove ljudi z novimi znanji. To pa je prineslo ogromne spremembe.
Ko sem se za to odločil, pa sem preko reaktivne poti in poti socialnega učenja prišel do novega smisla v življenju. Dogodki, ki so me do tega pripeljali, pa so se takrat pričeli sestavljati kot koščki sestavljanke (o tem sem pisal že malo TUKAJ)
Vem, da se tudi ti kdaj počutiš, kot da je vse brez smisla. Strah te ovira, da bi naredil prvi korak. Tvoj ego si ne želi sprememb, ampak stalnico, kjer on vlada in se ne počuti izzvanega, da ne bi občutil poraza. Zato rajši ostajaš v coni udobja. Vendar pa je ta cona dolgočasna in nudi lažen občutek varnosti. Sam sebe prepričuješ, da je tako najbolje in da se itak nič ne more spremeniti.
ODLOČITEV je prvi korak k spremembi. Z odločitvijo boš iz sebe iztisnil vse svoje moči in znanja, ki te bodo podprla, ko te bo strah. V to moraš zaupati in preizkusiti na lastni kožo. Šele potem se lahko pričnejo dogajati “naključja”, ki vodijo do sprememb.
Jadrnica je v pristanišču sicer najbolj varna, vendar je narejena za plutje. Razpri svoja jadra, da okusiš to svobodo!
Moja cona udobja se je močno skrčila, ko sem zbolel (preberi več o moji zgodovini TUKAJ). Težko rečem, da sem bil takrat srečen in zadovoljen. Bil sem prestrašen in tudi izgubljen. Ljudje okrog mene so mi želeli pomagati, vendar tudi niso vedeli kako. Kaj sploh rečeš nekomu, ki je star 29 let in je zbolel za rakom?
Vendar pa sva z ženo vedela, kaj je kljub vsemu najina želja. In ta želja je bila motivacija za odločitev (1), da želiva priti do informacij, kako v Sloveniji lahko posvojiš otroka. Ker je bilo in je še vedno zelo malo informacij na internetu, sva se obrnila na lokalni CSD.
Z odločitvijo je prišla akcija (2). In akcija me je pripeljala do trenutka, ko sem spoznal spec. kl. psihološkega svetovanja Natašo Banko (ki je po mojem mnenju največji strokovnjak za posvojitve v Sloveniji z ogromno izkušnjami z rejniškimi in posvojiteljskimi družinami). Ravno ona je tudi takrat vodila postopek najine posvojitve na Centru za socialno delo.
Ker je del ocenjevanja primernosti para za posvojitev tudi psihološko poročilo, sem začel v procesu posvojitve prihajati v stik s psihološkimi vsebinami. Kasneje pa sem tudi sam stopil v proces psihoterapije (3), kar mi je odprlo vrata v povsem nov svet znanj, zavedanj in razmišljanja.
Lahko rečem, da postopek posvojitve kot rezultat ni prinesel samo novega družinskega člana, temveč se je tedaj tudi meni pokazala pot, ki me je vodila v odkrivanje svojega smisla (4).
Preko DTC Banko sva se udeležila tudi pripravljalnega tečaja na posvojitev, ki nama je z ženo dal neprecenljiva znanja o posvojitvi in njenih posebnostih.
Brez tovrstnih znanj je po mojem mnenju posvojitev neodgovorno in škodljivo dejanje tako za otroka kot za partnersko zvezo in celotno družino v nastajanju. Tako sem se pričel postopno uvajati v tovrstne psihološke vsebine, ki so me pričele vedno bolj zanimati.
Ker je bilo poučevanje športnih vsebin in pomoč drugim pri osebnem napredku del mojega dela že od študentskih let naprej, je bilo logično nadaljevanje tega to, da preko njenega mentorstva vstopim v svet psihoterapije in psihosocialnega svetovanja. Vendar sam tega sploh nisem prepoznal in uvidel.
Tekom procesa svetovanja pa se je zgodil aha moment, ki se ga ne da opisati drugače, kot da kar naenkrat vse postane jasno.
K sreči sem na ta način po končani terapiji in tekom opravljanja magisterija iz psihosocialne pomoči pridobil tudi mentorico, ki me je z neprecenljivimi znanji pomagala, da je moja krivulja strokovnosti hitro zavila strmo navzgor.
Dolga leta sva delovala skupaj in njena znanja na področju osebnega in skupinskega svetovanja, osebnostne rasti, partnerske terapije, terapije s posvojenci in posvojitelji so neprecenljiva, za kar se ji iskreno zahvaljujem. Zaradi nje sem pričel delati na sebi in se začel globlje ukvarjati s tematiko psihosocialnega svetovanja posameznikom, družinam in zaradi osebnega interesa, tudi na področju posvojitev.
Dobil sem možnost in znanja, ki jih želim ponuditi naprej in pomagati na način, kot sem sam dobil pomoč.
Strokovna psihološka podpora (po načelih kognitivno-vedenjske terapije) posameznikom, družinam, parom, staršem in otrokom je tisto, kar me veseli in je moj smisel, ki me polni in osrečuje. Ta smisel ni končna postaja ampak le del poti, ki se odkriva postopoma…
Nudim psihosocialno pomoč po načelih kognitivno – vedenjske terapije za. Če potrebuješ podporo in so ti moji zapisi všeč, te vabim, da mi napišeš sporočilo in se zmeniva za uvodno srečanje.
Na voljo sem ti preko kontaktov TUKAJ. Veselim se tvojega klica ali sporočila.
Vabim te, da svoje misli ali komentarje deliš na socialnih omrežjih ali pa mi kaj napišeš na moj email naslov. Vse povezave so na dnu strani.
