Vir slike: 24ur.com
Rad bi zapisal še svoj pogled na tragedijo, ki se je zgodila na beograjski osnovni šoli. Vsem vpletenim želim izraziti iskreno sožalje. Hkrati jim želim veliko življenjske moči, da se bodo lahko soočili s tako težko situacijo.
Kako resnično je to, kar je zapisano v zgornjem twitu. Ob poplavi vseh mnenj po tragediji v Beogradu pozabljamo, da je povsem nepomembno, kaj bo naredila stroka, če sami svojih najbližjih ne vidimo. Če jim ne namenimo svojega časa, ter predvsem pozornosti. Če jih ne vidimo in jim ne prisluhnemo.
Čustvujemo od rojstva. Vendar pa znanja za upravljanje s čustvi niso prirojena, ampak priučena. Marsikdo s svojimi čustvi ne zna upravljati in trpi (več o tem pišem TUKAJ).
Tukaj so še bolj ogroženi otroci, še posebej, če jih prepuščamo tišini glasnega elektronskega sveta. In hkrati ne slišimo njihovih glasnih čustev, ki izginjajo v tišini lastnega trpljenja. Če čakamo tako dolgo, da bodo dejanja glasnejša od besed.
Vedenje je samo zunanja manifestacija potlačenih čustev.
Ko otrok ne zna ali ne sme pokazati, da je jezen, bo namesto tega udaril. Ko se počuti nevidnega in neslišanega ob tem občuti žalost in strah. Njegov zunanji izraz tega čustva pa bo lahko, da postane tih, se izolira in ne želi govoriti ali pa prične iskati pozornost z dejanji, ki bodo pri nas povzročila ogorčenje. S tem bo dosegel svoj cilj – viden in slišan bo. Če ga spodbujamo k izražanju svojih čustev, mu damo lahko jezik, s katerim bo izrazil tisto, kar ga v čustvih teži. In zunanji izraz čustev – vedenje bo nepotrebno, ker bo lahko z besedami povedal, ko bo jezen, žalosten ali, ko ga bo strah.
Pogosto se pričnemo ukvarjati z vedenji, ki nam niso všeč in takrat grozimo, kaznujemo, odvzemamo, zavračamo… Vendar pa nismo naslovili bistva tega problema. V ozadju se skrivajo čustva, ki niso slišana.
Otroci (in pogosto tudi odrasli), ki najbolj potrebujejo ljubezen in sprejetost, le to iščejo na najbolj nenavadne in najbolj nesprejemljive načine.
Če te klice po pomoči zamenjamo za neubogljivost, nevzgojenost, težavnost ali kaj podobnega, bomo otroku namesto ljubezni/občutka, da je viden, dali ravno nasprotno. Kakšna je verjetnost, da se nam bo otrok v prihodnosti zaupal, da je v stiski, če se na te opozorilne znake odzivamo z nerazumevanjem?
Zato si v luči katastrofalnih dogodkov iz beograjske šole želim, da bi poleg potrebnih varnostnih ukrepov na prvo mesto dali odnos. Da bi svoje otroke slišali in videli, jim dali vedeti, da se na nas lahko zanesejo in jih ne prepuščali samim sebi, ko jim je najtežje.
Spremenjeno vedenje opozarja na stisko – ali jo boste prepoznali?
Pogosto se pri vzgoji in medsebojnih odnosih znajdemo v stiski. Če potrebujete pomoč, me lahko kontaktirate tukaj.
