Nadaljujem zapise o smislu. Potem, ko smo obdelali, kakšna je razlika med cilji in smislom TUKAJ, bom danes pisal o tem, kako so cilji in smisel povezani.
Preberite kako sta Andre Agassi in Goran Dragič spoznala, zakaj ni dobro enačiti ciljev s smislom.
Kakšna je povezava med cilji in smislom?
Čeprav se cilj in smisel med seboj razlikujeta po tem, da ima prvi jasen konec, ko ga dosežemo, drugi pa ne, sta med seboj vseeno zelo močno povezana.
Ker je smisel točen občutek, da ima življenje smer, lahko rečemo, da tudi cilje podrejamo svojemu smislu. Torej nam smisel organizira naše cilje! Zaradi smisla bomo stremeli k doseganju cilja. Motivacija, ki prihaja iz smisla je trajnejša, ker imamo življenjsko vodilo vedno pred očmi in kljub težavam ne želimo odnehati. Še bolj pomembno pa je, da smisel nima konca, tako kot cilj in nas neprestano vleče naprej.
Smisel je povezan z delovanjem desne možganske hemisfere, ki levi možganski hemisferi da navodilo, naj logično razporedi cilje, da bomo sledili svojemu smislu.
PRIMER:
Desna hemisfera: SMISEL – želim zmagati v boju z boleznijo in živeti življenje
Leva hemisfera: UREJANJE CILJEV v logičnem zaporedju, da bi se čimbolj približal lastnemu smislu – poskrbi za fizično in duševno kondicijo, dovolj počivaj, redno jemlji zdravila in obiskuj zdravnika, poskrbi za dobre odnose, zasleduj prijetne izkušnje, ne odlašaj s tem kar želiš narediti danes, bodi hvaležen za vsak dan, živi v tem trenutku…
To je le en izmed primerov. Kaj vse nam lahko ponudi smisel je opisano v prejšnjem blogu. Vse cilje, ki jih lahko navedemo, vodi občutek smisla.
Pomembno pa je vedeti, da ni dobro, če so cilji enaki smislu.
Če je cilj enak smislu, kaj se bo zgodilo, ko cilj dosežem?
Znani bivši teniški igralec Andre Agassi je dejal (celoten članek), kako zelo močno je bil čustveno izpraznjen, ko je dosegel 1. mesto na svetovni teniški lestvici. Naenkrat se mu je ves trud zdel brezvezen.
Zakaj? Ker je bil njegov cilj, da želi biti številka ena, tudi njegov celoten smisel življenja v tistem trenutku. Temu je podredil vse. S tem uspehom je želel zapolniti vso praznino, ki jo je čutil v svojem življenju. Ko ga je dosegel, ni bilo ničesar več, kar bi ga motiviralo. Prav tako uspeh ni rešil njegovih težav. Prišlo je do občutka izgube smisla, kar sproži občutke psihološke izpraznjenosti in sproži procese žalovanja (opisani v prejšnjem blogu) s katerimi se soočamo, ko pride do nam pomembne spremembe v življenju.
Tudi Goran Dragić je navajal (več tukaj), da je po EP 2017, ko je Slovenija osvojila naslov evropskega prvaka v košarki, občutil veliko izpraznjenost in zapadel v kratko depresijo. Cilju »osvojiti medaljo z reprezentanco« je posvetil vse in ga povzdignil na nivo smisla. To mu je uspelo, vendar je spoznal, da ga je uspeh bolj čustveno izpraznil, kot napolnil. Novih ciljev ni bilo in to ga je pahnilo v blažjo depresijo. Tudi on je poiskal pomoč in s športnim psihologom poiskal nove cilje, ki so mu zopet dali motivacijo za delo.
Zato je enačenje smisla z doseženim ciljem lahko zelo nevarno. Smisel je neskončen in te večno vodi naprej, zato ne sme imeti končne točke.
Marsikdo po velikih uspehih, ki jim je posvečal veliko časa in truda prizna, da je vseeno najbolj srečen doma, ko čas preživlja s svojo družino, ki mu predstavlja smisel.
Torej so cilji zelo koristni za doseganje zadanih nalog, kljub vsemu pa naj bo smisel tisti, zaradi katerega sploh želim slediti ciljem.
