V nadaljevanju prejšnjega članka, ki ga lahko preberete TUKAJ, si lahko preberete, kako vas lahko razrešitev napete čustvene situacije vodi v ogromno olajšanje, občutek sproščenosti in zadovoljstva. Preberite si 5 načinov, ki vam lahko prinesejo čustveno oajšanje.
Predstave o sebi, drugih in svetu vplivajo na naša čustva. Če so naše predstave, kako bi nekaj moralo biti usklajene z realnostjo (zunanjim svetom), potem občutimo zadovoljstvo ali normalnost – nič nas ne moti.
Ko pa pride v naši predstavi ali v zunanjem svetu do spremembe, ki je za nas pomembna, se v nas zbudijo močna čustva. Namen čustvene reakcije je v nas vzbuditi delovanje, ki bo povrnilo stanje normalnosti.
V diagramu lahko vidimo, da različne ocene situacije, ki se zgodijo v naših mislih, vplivajo na to, kakšna bo čustvena reakcija.
Čustvena reakcija kot jezik telesa pa bo vplivala na naš živčni in endokrini sistem, ki bosta podprla naše delovanje v smeri napada, umika, miselne prilagoditve ali približevanja.
Zakaj sem tako reagiral?! Zakaj nisem naredil drugače? Kaj sem v tem trenutku pomislil?
… to so vprašanja, ki se jih v trenutku, ko je situacija “vroča”, ne vprašamo. Delujemo na podlagi svojih avtomatskih misli. Sledijo močna čustva, ki meglijo naš razum ter kvarijo naše razpoloženje.
Če želimo povrniti svoje vzburjeno čustveno stanje v normalno, se morajo sprožiti mehanizmi, ki sprožijo čustveno prilagoditev.
- tip readaptacije: jeza (prezir, sovraštvo)
Ko zaznamo pomembno spremembo v zunanjem svetu, ki nas ogroža, vendar ocenimo, da jo lahko spremenimo s svojim delovanjem, se pojavi neprijetno čustvo, kot je jeza, ki motivira vedenje za dosego želenih sprememb, ki pa jih nikakor ne smemo poizkušati doseči s pomočjo fizičnega ali verbalnega nasilja. Jeza naj bo motivator, da zberemo pogum in se soočimo s tistim, kar želimo doseči ali sprementi, vendar na kulturen in človeški način.
Če to vedenje resnično pripomore k spremembi zunanjega sveta, čustvo jeze nadomesti olajšanje.
Primer: Naše avtomatske misli (npr. hkratni misli “zmorem vplivati na odločitev neke osebe” ter “jezen sem, ker se mi godi krivica”) sprožijo čustva in telesne občutke, ki nas motivirajo v smeri delovanja, da naredimo spremembo situacije. Ko to storimo, občutimo olajšanje.
2. tip readaptacije: strah
Ko zaznamo pomembno spremembo v zunanjem svetu, ki nas ogroža, vendar ocenimo, da je ni mogoče spremeniti, lahko pa se ji izognemo, tedaj čustvo motivira osebo k umiku, izogibanju ali begu. Z drugimi besedami, umaknemo se iz tistega dela sveta, v katerem nismo domači/adaptirani, v tisti del sveta, v katerem smo domači/sprejeti/adaptirani. Tudi tokrat tovrstno delovanje spremeni naše čustvo strahu v olajšanje.
Primer: Avtomatske misli (npr. “strah me je šefa” in “ne morem spremeniti njegove odločitve, da mi ne odobri dopusta”) sprožijo čustvo strahu ter telesne občutke, ki sprožajo strah in izogibanje konfrontaciji. Tudi ta odločitev sproži olajšanje, ker smo se izognili situaciji, ki nas je ogrožala.
3. tip readaptacije: žalost (razočaranje, obup)
Kadar zaznamo pomembno spremembo v zunanjem svetu, ki nas ogroža, je nespremenljiva in se ji ni mogoče izogniti, tedaj adaptivno vedenje nima smisla, saj ne moremo spremeniti stanja.
Če je situacija nespremenljiva in neizogibna, sprememba poteka na nivoju miselnih operacij (dokler se tega ne zavemo, smo v pasivnem stanju in imamo občutek, da stojimo na mestu).
Pričnemo prilagajati sistem predstav o sebi, drugih in svetu na novo resničnost. Sprejmemo objektivna dejstva in se nanje prilagodimo s spremembo lastnih misli in prepričanj o teh nespremenljivih danostih.
Tipično čustvo v tem primeru je žalost, saj so spremembe na ravni misli in prepričanj počasne in se kažejo kot razpoloženja (daljša čustvena stanja), vključno z razočaranjem in obupom. Dokler adaptacija ni končana, je to razpoloženje dolgotrajno, lahko tudi zelo nihajoče.
Šele ko situacijo sprejmemo na nivoju misli in jo ponotranjimo na nivoju prepričanj, občutimo olajšanje.
Primer: Avtomatske misli (npr. “nima smisla, ker me ne razume” ter “ker ne morem ničesar spremeniti, sem obupan”) sprožijo dolgotrajnejše razpoloženje žalosti, razočaranja, obupa. Sprejemanje situacije, prilagoditev nanjo s pomočjo tega, da svoje avtomatske misli spremenimo, traja dlje časa. V tem vmesnem času se spoprijemamo s svojimi čustvi, žalujemo, smo razočarani, ker ne moremo vplivati na situacijo. Sprememba misli je tu ključna. Vendar to terja svoj čas in dozorevanje, pogovor s terapevtom lahko zelo pomaga. Ko spremenimo svoje predstave, kako bi nekaj moralo biti in se sprijaznimo s tem kako dejansko so, lahko pričnemo plezati ven iz obupa in žalosti. Razpoloženje se lahko prične izboljševati.
4. tip readaptacije: zadovoljstvo
Ta tip adaptacije je značilen za prijetna čustva. Kadar ocenimo, da se je v zunanjem svetu zgodilo nekaj, kar je v skladu z našimi željami, vrednotami ali moralo, si želimo tega še več. Želimo si priti z normalne ravni adaptacije na višjo raven.
Ker imamo omejeno moč, lahko vplivamo na urejanje sveta skladno s svojimi željami samo znotraj svojega okolja, oziroma v intimnem svetu. To počnemo, kadar se približujemo, vabimo ali ustvarjamo tisto, kar si želimo (npr. partnerja, boljšo službo, lasten hobi itd.).
Trajne pozitivne spremembe v intimnem svetu in v svetu kot celoti v nas zbujajo potrebo, da jih vgradimo v svoj referenčni okvir, da jih asimiliramo. To pomeni, da se nanje navadimo. Ko se to zgodi, se ponovno vzbudi potreba po prehodu na višji nivo.
Torej zadovoljstvo nikoli ni trajno, temveč nas zaradi adaptacije sili k napredku.
Vaje hvaležnosti nas v tem primeru lahko držijo v stanju zadovoljstva dlje časa. Ostajanje v trenutku poudari naš občutek, da je naše življenje lepo in da se nam dogajajo dobre stvari.
5. tip readaptacije: neadaptivno vedenje
Poleg opisanih vrst adaptacije, pa poznamo tudi neadaptivno vedenje, ki ob čustvu jeze ali strahu ne uspe spremeniti situacije, v kateri se znajdemo. Ker se znajdemo v situaciji, ki je ne uspemo spremeniti, poizkušamo z najrazličnejšimi načini, da bi nam uspelo.
Taktike, katerih se poslužujemo so:
- spori in fizično nasilje (zelo nevarno, lahko eksalira tudi do najhujšega možnega scenarija)
- premestitev svoje jeze na drugega (razjezi nas šef, znesemo pa se nad družinskimi člani, predmeti, hišnimi ljubljenčki, prodajalcem v trgovini itd.)
- potlačitev neprijetnega čustva in beg v alkohol, delo, šport
- prekomerna meditacija in relaksacija, ko postanemo preveč ravnodušni do vsega.
Tovrstne oblike vedenja v nasprotju z zgoraj opisanimi prilagoditvami povzročijo le delno ugasnitev čustva, ki je nastalo v povezavi z določeno situacijo in ne uspejo razrešiti celotnega vzroka. Pristop je neučinkovit, lahko pa je tudi nevaren in ogrožujoč za nas ali ljudi okrog nas (primer beograjske tragedije). Ker se ne uspemo popolnoma prilagoditi na situacijo, skozi zgoraj opisane načine iščemo uteho.
Ker na dolgi rok tovrstna readaptacija ne deluje, svetujem pogovor in iskanje boljše poti za razrešitev svojih težav.
Če povzamem – readaptacija je odvisna od naše ocene situacije, ki je opisana v zgornjem diagramu.
Jeza, ko čutimo, da nekaj lahko spremenimo je normalna. Vendar moramo paziti, na kakšen način jo uporabimo (fizično ali verbalno nasilje je nedopustno). Strah, ko nečesa ne moremo in se lahko izognemo, prav tako. Žalost, ko se ne moremo izogniti niti ne moremo spremeniti, je potrebna, da pričnemo s spremembo na nivoju misli. Prav tako pa je zadovoljstvo minljivo in vedno hočemo več. Nekateri pa se znajdejo nekje vmes in težka čustva kompenzirajo z drugimi načini.
Sam ne smatram nobenega izmed zgoraj opisanih načinov prilagoditve kot večvrednega. Menim pa, da lahko z delom na sebi določene situacije prej prepoznamo kot takšne, na katere imamo vpliv in se tudi temu primerno odzivamo. Druge pa prepoznamo kot nespremenljive in uberemo odzive, ki so primerni temu.
Če ubiramo načine, ki niso učinkoviti, svetujem spremembo načina delovanja.
Tako se ne zaletavamo v zid ob situacijah, ki tega niso vredne, prav tako pa ne obupamo prehitro, kadar naletimo na situacijo, ki je vredna našega truda. In temu lahko rečemo tudi čustveno dozorevanje.
Če se vam zdi, da potrebujete pomoč pri svojih čustvih (izražanju, prepoznavanju in razumevanju, kontroli ali uporabi emocij), sem vam na voljo TUKAJ.
*povzeto po Milivojević, Z. 2008. Emocije
