V prejšnjem zapisu sem pisal o sebi pred letom 2014. Tega leta se je v mojem življenju zgodila velika sprememba. Po enomesečni hospitalizaciji zaradi bolečin v trebuhu, so odkrili, da sem obolel za neko obliko krvnega raka.
Katero? Niso vedeli.
Preteklo je pol leta in nešteto testiranj, punkcij, odvzemov krvi in tako naprej, da sem preko strokovnjaka na Dunaju prišel do končne diagnoze – mielofibroze. Bolezen za katero v Sloveniji statistika obolelosti ne obstaja, v ZDA pa za njo zboli le 1 na 100.000 prebivalcev, povprečno star 60 let. Statistika, v katero sam gotovo ne spadam.
Trajalo je več mesecev (tako sem mislil takrat), več let (ko pomislim danes za nazaj), da sem to spremembo sprejel in pričel spet »normalno« živeti.
Zaradi te prelomnice sem moral ponovno razmisliti o svoji karieri in življenju. Najprej pa sem moral pričeti z delom na sebi. Preko psihoterapije in dela v skupini sem pričel opažati svoje pretekle vzorce delovanja, čustvovanja, vedenja in razmišljanja.
Bil sem »zlat otrok«, navajen ugajati in delati »vse prav«. Nisem se izražal, nisem nasprotoval, nisem delal po svoje. Oblikoval sem vzorce, ki so služili drugim. Sebe pa postavil v ozadje.
Telo pa šteje rezultat, kot bi rekel Dr. Bessel van der Kolk. In v mojem primeru ga zagotovo je.
