Z veliko ogorčenostjo in žalostjo sem prebral zgornji zapis o dogodku, ki se je zgodil na šoli, kjer je skupina učencev pritiskala na deklico, da bi jim dovolila uporabo izredno žaljive in rasistične besede. Tudi sam sem oče temnopoltega otroka, ki se je že soočal s podobnimi nestrpnostmi. Zato bi v nadaljevanju rad zapisal nekaj misli.
Takšno vedenje je popolnoma nesprejemljivo in je v popolnem nasprotju z vrednotami, ki jih kot družba zagovarjamo. V luči porasta vsesplošne nestrpnosti v družbi, je ta dogodek sam po sebi zelo zaskrbljujoč.
Po Ustavi Republike Slovenije imamo vsi državljani pravico do enakosti. 14. člen jasno pravi: »V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, materialno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino.«
S to ustavno določbo je vsakršna oblika rasizma, diskriminacije in nestrpnosti proti zakonu in moralno zavržna.
Dopuščanje kakršnekoli nestrpnosti, pa naj bo to na šoli ali kjerkoli drugje, odpira vrata za še več diskriminacije in sovraštva. Kot družba moramo odločno ukrepati proti vsakršni obliki nestrpnosti in zastraševanja. Otrokom moramo privzgojiti vrednote spoštovanja, strpnosti in enakosti, ne pa jih pustiti, da širijo sovraštvo.
Verbalno nasilje je potrebno enačiti s fizičnim nasiljem, saj obe obliki povzročata izjemno škodo žrtvam. Pravočasno ukrepanje ob incidentu in zagotavljanje občutka varnosti sta ključna. Brez ustrezne reakcije se lahko situacija poslabša in žrtev se lahko počuti še bolj ogroženo in osamljeno.
primeren vs. neprimeren odziv šole
Zavlačevanje odziva učiteljev in vodstva šole, ko se dogodek zgodi, pogosto povzroči, da žrtev vzame pravico v svoje roke. Kar ni prav in povzroči zanjo veliko dodatnih težav, vendar se v tovrstnih primerih sproži preživetveni odziv organizma.
Ogroženost v žrtvi sproži odziv simpatičnega živčnega sistema, kjer se ravna po principu boj-beg-zmrznitev. V tistem trenutku je preživetje edina prioriteta.
Pravočasni odziv s strani avtoritete (učitelja) lahko tovrstno situacijo hitro pomiri in razelektri. Medtem ko zavlačevanje in neodločnost vodita do eskalacije situacije, kar se pogosto konča slabo za vse vpletene.
Zakaj se žrtev počuti ogroženo in kaj takrat stori?
Ker ne zaupa, da bo za njegove pravice, samospoštovanje in integriteto primerno poskrbljeno, se dogodek lahko stopnjuje do mere, ko pride do soočenja in spopada, če se žrtev počuti dovolj močno. To povzroči nepotrebno stopnjevanje situacije in neizogibne kazni za vse vpletene – tudi za žrtev. Tako je žrtev kaznovana dvakrat in pogosto tudi podležena sekundarni viktimizaciji.
Če gre za premoč ali če žrtev ni tako borbene narave, le-ta zbeži ali pa zamrzne in se ni sposobna odzivati.
V želji po sprejetosti se žrtve pogosto poskušajo vključiti v družbo in sprejeti žaljivke, da bi se izognili dodatnemu nasilju ali izključevanju. Pogosto strokovni delavci tega ne zaznavajo in se odzovejo na način, da tovrstne nestrpnosti spregledajo. Če jih starši s tem soočijo, je pogost odgovor “saj se je vaš otrok temu smejal”.
Če bi strokovni delavec prepoznal otrokovo stisko, ki se zaradi premoči sošolcev/učencev ni bil sposoben odzvati na drugačen način, bi najbrž deloval drugače. Zato je potrebno osveščanje na vseh nivojih, da bi delavci vključeni v izobraževanje otrok prepoznali različne vrste agresij, ki imajo zelo neprijetne posledice.
Stiska in stres, ki ju dogodek povzroči, pustita v žrtvi travmatski odtis. Namesto navzen, je nasilje obrnila navznoter, proti sebi. Travma se zapiše v telesu in povzroča telesne in duševne simpotme. Temu sledi občutek manjvrednosti, nizkega samospoštovanja, lahko tudi povišana agresivnost, akademski upad, duševne stiske in samopoškodovalno vedenje.
Pa se vprašajmo – kateri odziv je boljši? Noben! Izkušnja nadlegovanja je škodljiva in čustveno izčrpljujoča, to sproži stresni odziv, ki služi preživetju v skrajno ogrožujoči situaciji.
Zato je zelo pomembno pravočasno in odločno ukrepanje ob dogodkih. Zagotovitev občutka varnosti naj bo na prvem mestu. Tega pa lahko žrtev dobi takrat, ko jo razumejo in vidijo njeno plat zgodbe (čuječ in razumevajoč učitelj ali druga odrasla oseba so v takšnih primerih vredni največ).
V nadaljevanju pa preventivni ukrepi (delavnice, pogovori, spoznavanje različnih kultur). Tako preprečujemo nadaljnjo viktimizacijo.
Primarna viktimizacija je neposredni rezultat kaznivega dejanja, sekundarna viktimizacija pa se zgodi zaradi naknadnega odziva institucij in posameznikov do žrtve. V to področje spada nepriznavanje, neobčutljiv in neprofesionalen način dostopa do žrtve, kakršnakoli diskriminacija in podobno. Lahko jo povzroča sam izpraševalec, lahko jo povzročajo starši nad otrokom, lahko pa jo povzročajo tudi mediji, ki na vsak način želijo »zanimivo« zgodbo (*Ahac, M., 2021).
Pomembno je torej razumeti koncept sekundarne viktimizacije žrtev, kjer žrtev zaradi neustreznega ukrepanja ali reakcij okolice doživi dodatno škodo in stres. Namesto podpore se žrtev lahko sooča z dvomom, obtoževanjem in pomanjkanjem razumevanja, kar še dodatno poglablja travmo.
Pozivam vodstvo na katerikoli šoli ali drugih institucijah, da ob pojavu kakršnekoli nestrpnosti nemudoma ukrepa in zaščiti vse udeležene pred takšnimi dogodki.
Prav tako prosim, da se izvedejo izobraževalne aktivnosti za otroke, odrasle, starše, učitelje, učence itd. o pomenu enakosti in spoštovanja medsebojnih razlik. Samo tako bomo lahko zagotovili varno in podporno okolje za vse otroke, kjer bodo lahko rasli in se razvijali brez strahu pred diskriminacijo.
Danes se je z nestrpnostjo soočil otrok mojih prijateljev. Jutri morda moj. Prav lahko pa se zgodi, da bo pojutrišnjem na vrsti tvoj.
“Nestrpnost ne izbira, rani vse, ki jih doseže.”
Kaj boš storil/a, da ustaviš to nestrpnost? Začne se pri vsakem posamezniku…
* Ahac, M. 2021. Vpliv medijev na sekundarno viktimizacijo : diplomsko delo visokošolskega študijskega programa Varnost in policijsko delo
