So bila to res samo naključja?

Zakaj govorim o naključjih?

Ker se mi zdi, da se takrat, ko zaznamo svojo željo ali potrebo in se pričnemo gibati v določeno smer, začnejo dogajati stvari, za katere bi lahko rekli, da so naključje. Morda celo čarovnija.

Sam pa danes na to gledam nekoliko drugače.

Zakaj sem želel biti aktiven, ko mi je bilo težko? In ali mi je to uspelo kar samemu od sebe?

Seveda ne.

Ljudje smo socialna bitja. V samoti in z vedno enakim načinom razmišljanja, brez novih izkušenj in znanj, zelo težko pridemo do novih odločitev in odkritij.

Želja po spremembi je šele začetek

Želja po spremembi. Želja po uresničitvi nekega cilja. In pogovor s strokovnjakom.

To je bil moj prvi korak.

In prav ta akcija je nato v moje življenje pripeljala nove ljudi z novimi znanji. To pa je prineslo ogromne spremembe.

Cona udobja je lahko zelo varna

Vem, da se tudi ti kdaj počutiš, kot da je vse brez smisla. Strah te ovira, da bi naredil prvi korak.

Tvoj ego si ne želi sprememb, ampak stalnico, kjer on vlada in se ne počuti izzvanega, da ne bi občutil poraza. Zato raje ostajaš v coni udobja.

Vendar pa je ta cona lahko tudi dolgočasna in nam nudi predvsem lažen občutek varnosti.

Sam sebe prepričuješ, da je tako najbolje in da se itak nič ne more spremeniti.

Razpri svoja jadra, da okusiš to svobodo.

Ko se mi je cona udobja skrčila

Moja cona udobja se je močno skrčila, ko sem zbolel. O svoji poti in življenjski zgodbi sem pisal že drugje, zato tukaj ne bom ponavljal celotne zgodbe.

Težko rečem, da sem bil takrat srečen in zadovoljen. Bil sem prestrašen in tudi izgubljen.

Ljudje okrog mene so mi želeli pomagati, vendar tudi sami niso vedeli kako.

Kaj sploh rečeš nekomu, ki je star 29 let in je zbolel za rakom?

Vendar pa sva z ženo vedela, kaj je kljub vsemu najina želja.

In ta želja je bila motivacija za odločitev: želela sva priti do informacij, kako lahko v Sloveniji posvojiva otroka.

Ker je bilo in je še vedno zelo malo informacij na internetu, sva se obrnila na lokalni Center za socialno delo.

Posvojitev je postala del moje poti

Z odločitvijo je prišla akcija.

In akcija me je pripeljala do trenutka, ko sem spoznal spec. kl. psihološkega svetovanja Natašo Banko, ki je takrat vodila postopek najine posvojitve na Centru za socialno delo.

Ker je del ocenjevanja primernosti para za posvojitev tudi psihološko poročilo, sem začel v procesu posvojitve prihajati v stik s psihološkimi vsebinami.

Preko DTC Banko sva se z ženo udeležila tudi pripravljalnega tečaja na posvojitev, ki nama je dal neprecenljiva znanja o posvojitvi in njenih posebnostih.

Brez tovrstnih znanj je po mojem mnenju posvojitev lahko zelo zahtevna in tudi neodgovorna odločitev – tako za otroka kot za partnersko zvezo in celotno družino v nastajanju.

Tako sem se pričel postopno uvajati v psihološke vsebine, ki so me vedno bolj zanimale.

Potem so se odprla nova vrata

Kasneje sem tudi sam stopil v proces psihoterapije.

To mi je odprlo vrata v povsem nov svet znanj, zavedanj in razmišljanja.

Lahko rečem, da postopek posvojitve kot rezultat ni prinesel samo novega družinskega člana, temveč se je tedaj tudi meni pokazala pot, ki me je vodila v odkrivanje mojega smisla.

Dogodki, ki so me do tega pripeljali, so se takrat pričeli sestavljati kot koščki sestavljanke.

Ko sem končno prepoznal svojo smer

Ker je bilo poučevanje športnih vsebin in pomoč drugim pri osebnem napredku del mojega dela že od študentskih let naprej, je bilo logično nadaljevanje to, da preko njenega mentorstva vstopim v svet psihoterapije in psihosocialnega svetovanja.

Vendar sam tega takrat sploh nisem prepoznal in uvidel.

Tekom procesa svetovanja se je zgodil aha moment, ki ga ne znam opisati drugače kot tako, da kar naenkrat vse postane jasno.

K sreči sem na ta način po končani terapiji in tekom opravljanja magisterija iz psihosocialne pomoči pridobil tudi mentorico, ki mi je z neprecenljivimi znanji pomagala, da je moja krivulja strokovnosti hitro zavila strmo navzgor.

Dolga leta sva delovala skupaj in njena znanja na področju osebnega in skupinskega svetovanja, osebnostne rasti, partnerske terapije ter terapije s posvojenci in posvojitelji so mi bila neprecenljiva.

Zaradi nje sem pričel delati na sebi in se začel globlje ukvarjati s tematiko psihosocialnega svetovanja posameznikom, družinam in zaradi osebnega interesa tudi na področju posvojitev.

Za vse to sem ji iskreno hvaležen.

Danes je posvojitev še vedno pomemben del moje poti

Ker sem tudi sam stopil na pot posvojiteljstva, je področje posvojitev sčasoma postalo pomemben del mojega strokovnega in osebnega zanimanja.

Danes se zato pri svojem delu srečujem tudi s posvojiteljskimi družinami in starši, ki se soočajo s posebnostmi, ki jih prinaša življenje posvojiteljske družine.

O teh temah pišem tudi na blogu.

In kaj je danes moj smisel?

Dobil sem možnost in znanja, ki jih želim ponuditi naprej.

Pomagati na način, kot sem sam nekoč dobil pomoč.