To je eden najpogostejših stavkov, ki jih slišim od posvojiteljskih staršev.

Postavljajo meje. Pogovarjajo se z otrokom. Nagrajujejo želeno vedenje. Poskušajo ostati mirni in dosledni. Berejo knjige o vzgoji in iščejo nove načine, kako pomagati otroku.

Pa vendar se določene težave vedno znova vračajo.

Otrok laže, čeprav ve, da bo resnica bolje sprejeta. Burno reagira na situacije, ki se odraslim zdijo povsem običajne. Zavrača bližino ravno takrat, ko jo najbolj potrebuje. Ob postavljanju meje se odzove, kot da je ogrožen.

In prej ali slej se starši začnejo spraševati:

Pogosto odgovor ni v tem, da starši ne znajo vzgajati.

Morda je potrebno najprej razumeti, kaj otrok doživlja v ozadju svojega vedenja.

Ko otrok ne reagira samo na sedanjost

Vsak otrok pride v družino s svojo zgodbo.

Pri posvojenih otrocih je ta zgodba pogosto povezana z izgubo prve družine, zgodnjih odnosov in dela njihove življenjske zgodbe. Pri nekaterih se temu pridružijo še menjave skrbnikov, bivanje v instituciji, zanemarjanje, nepredvidljivost ali druge stresne izkušnje.

Danes je otrok lahko varen.

Toda njegov notranji občutek varnosti se morda še ni prilagodil temu, kar se dogaja danes.

Otrok zato lahko zelo močno reagira na nekaj, kar se odraslemu zdi majhno:

• spremembo načrtov,
• kritiko,
• ločitev od staršev,
• konflikt,
• postavljanje meje,
• občutek, da ni dovolj dober,
• ali situacijo, v kateri se boji zavrnitve.

Takrat otrok ne reagira nujno samo na to, kar se dogaja zdaj.

Njegov odziv je lahko povezan tudi z izkušnjami, ki jih nosi s seboj.

Vedenje je lahko sporočilo

Ko otrok kriči, se upira, laže ali zavrača sodelovanje, starši najprej vidijo vedenje.

Toda vedenje je pogosto samo tisto, kar vidimo na površini.

V ozadju je lahko strah. Lahko je občutek sramu. Lahko je preplavljenost s čustvi, ki jih otrok še ne zna izraziti. Lahko je strah pred zavrnitvijo. Ali pa strah, da bo izgubil odnos z odraslim, ki mu je pomemben.

To ne pomeni, da otrok ne potrebuje meja.

Pomeni pa, da poleg meje potrebuje tudi odraslega, ki poskuša razumeti, kaj se dogaja pod vedenjem.

Tri stvari, ki jih otrok potrebuje

Pri pristopih, ki upoštevajo posledice zgodnjih travmatičnih izkušenj in motenj v odnosih, se pogosto poudarjajo tri temeljne potrebe: občutek varnosti, sposobnost uravnavanja čustev in povezanost z odraslim.

1. Občutek varnosti

Pogosto rečemo: »Saj je varen.«

Toda za otroka to ni vedno dovolj.

Pomembno vprašanje ni samo, ali je otrok objektivno varen. Pomembno je tudi: Ali se počuti varnega?

Otrok lahko živi v ljubeči in stabilni družini, vendar je njegov živčni sistem še vedno zelo občutljiv na možnost izgube, zavrnitve ali nevarnosti.

2. Samoregulacija – otrok si najprej »sposodi« naš mir

Veliko vedenjskih težav ni posledica pomanjkanja volje.

Včasih otrok preprosto še nima dovolj razvite sposobnosti, da bi se v močnem čustvenem stanju sam umiril.

Takrat potrebuje mirnega odraslega, ki mu pomaga uravnati čustveno stanje. Temu pravimo koregulacija.

Otrok se skozi številne ponavljajoče se izkušnje, v katerih odrasli ostaja miren, predvidljiv in čustveno dostopen, postopoma uči uravnavati tudi samega sebe.

3. Povezanost – odnos pred popravljanjem vedenja

Ko se vedenjske težave ponavljajo, starši pogosto iščejo nove posledice, nagrade in vzgojne tehnike.

Toda pri otrocih z izkušnjami zgodnjih izgub in nestabilnih odnosov je lahko vprašanje odnosa še posebej pomembno.

Otrok potrebuje izkušnjo, da je slišan, da ga odrasli poskuša razumeti, da konflikt ne pomeni konca odnosa in da ga odrasli ne zavrne zaradi njegovega vedenja.