Ko običajne vzgojne metode ne delujejo: kaj potrebuje otrok? (2. del)

Ko meja sama ni dovolj, je pomembno razumeti, kaj se dogaja pod otrokovim vedenjem in kako lahko starš ostane hkrati jasen, miren in povezan.

Posvojiteljski starš in otrok gradita varen odnos

V prvem delu tega zapisa sem pisal o tem, zakaj običajne vzgojne metode pri posvojenih otrocih včasih ne prinesejo učinka, ki ga pričakujemo.

Ko otrokovo vedenje postane zahtevno, je naš prvi odziv pogosto zelo človeški: želimo ga ustaviti. Želimo, da razume, da je njegovo vedenje nesprejemljivo, in pričakujemo, da bo zaradi posledic naslednjič ravnal drugače.

Toda pri otroku, ki ima za seboj izkušnje izgube, ločitve, zanemarjanja, negotovosti ali drugih težkih izkušenj, je lahko slika precej drugačna.

Zakaj kazen včasih ne prinese spremembe?

Tradicionalni vzgojni pristopi pogosto temeljijo na predpostavki, da ima otrok občutek varnosti, zaupanja in stabilnega odnosa. Ko naredi nekaj narobe, lahko razume posledico, razmisli o svojem vedenju in ga naslednjič spremeni.

Pri nekaterih posvojenih otrocih pa ta temelj ni samoumeven. Otrok se lahko na mejo ali posledico odzove predvsem skozi občutek ogroženosti, sramu ali strahu. Namesto da bi se učil iz situacije, lahko njegovo telo preide v obrambni način.

To ne pomeni, da otrok ne potrebuje meja.
Pomeni, da meja sama pogosto ni dovolj.

V takšnem trenutku vprašanje:

»Kako naj ga kaznujem, da bo nehal?«

lahko zamenjamo z drugim, pomembnejšim vprašanjem:

»Kaj potrebuje, da bo lahko naslednjič ravnal drugače?«

To vprašanje ne pomeni, da vedenje spregledamo ali da otroku odstranimo meje. Pomeni, da želimo razumeti, kaj se dogaja pod vedenjem in otroku pomagati razviti sposobnosti, ki jih v danem trenutku morda še nima.

Otrok ne potrebuje popolnega starša

Posvojiteljski starši se pogosto znajdejo v položaju, ko se začnejo spraševati o sebi:

Ali delam kaj narobe?
Zakaj moj otrok reagira tako močno?
Zakaj mu ne morem postaviti meje, ne da bi sledil izbruh?
Zakaj se ob meni ne počuti varnega?
Ali sem dovolj dober starš?

Takšna vprašanja so razumljiva. Toda pomembno je vedeti, da otrokovo vedenje ni vedno neposreden odraz kakovosti starševstva.

Včasih otrok prinese v odnos izkušnje, ki so se zgodile pred prihodom v našo družino. Starš jih ni povzročil, vendar se z njimi srečuje.

Zato je lahko ena od pomembnih nalog posvojiteljskega starša tudi to, da se nauči razlikovati med:

tem, kar otrok počne danes,
tem, kar se je otrok naučil v prejšnjih odnosih,
in tem, kar se šele mora naučiti v varnem odnosu.

Kaj pa, če sem jaz problem?

To vprašanje se pri starših lahko pojavi zelo hitro. Še posebej takrat, ko kljub trudu ni videti spremembe.

Toda cilj ni popolno starševstvo. Cilj je odnos, v katerem se lahko oba – otrok in starš – učita.

Starš lahko naredi napako, izgubi potrpljenje ali se odzove drugače, kot bi si želel. To samo po sebi ne pomeni, da je odnos porušen.

Pomembno je, kaj se zgodi potem. Ali lahko odnos ponovno vzpostavimo? Ali lahko priznamo svojo napako? Ali lahko otroku pokažemo, da konflikt ne pomeni izgube odnosa?

Prav v teh trenutkih se otrok lahko uči, da odnosi lahko preživijo težke trenutke.

Posvojiteljstvo se ne konča s prihodom otroka v družino

Posvojitev je pomemben dogodek, vendar prihod otroka v družino ne pomeni, da so s tem zaključena vsa vprašanja, povezana z njegovo preteklostjo.

Otrok bo skozi različna razvojna obdobja ponovno odpiral vprašanja o sebi, svojih odnosih, pripadanju, izgubah in identiteti.

Tudi starši se v teh obdobjih lahko znajdejo pred novimi vprašanji:

Kako se odzvati na močne čustvene reakcije?
Kako postaviti mejo, ne da bi izgubil povezanost?
Kako otroku pomagati pri občutku varnosti?
Kako govoriti o njegovih prvih odnosih in izgubah?
Kako pri vsem tem poskrbeti tudi zase?

Zato je strokovna podpora lahko pomemben del posvojiteljske poti. Ne šele takrat, ko nastane velik problem, ampak tudi kot prostor za razumevanje, učenje in pripravo na razvojne izzive.

O tem sem podrobneje pisal tudi v članku Zakaj je ob posvojitvi otroka potrebna strokovna podpora?.

Tudi starši potrebujejo podporo

Raziskave na področju posvojiteljstva in starševstva otrok z izkušnjami zgodnje stiske kažejo, da lahko strukturirana podpora in izobraževanje staršem pomagata bolje razumeti otrokovo vedenje, zmanjšati občutek nemoči ter razvijati odzive, ki podpirajo otrokovo čustveno regulacijo in občutek varnosti.

To je pomembno tudi zato, ker je starš pogosto tisti, ki mora ostati miren takrat, ko otrok tega še ne zmore.

Toda tudi starš ima svoje meje. Tudi starš se lahko prestraši, razjezi, izčrpa ali začne dvomiti vase.

Takšno učenje pogosto pomeni tudi osebnostno rast staršev. Ko bolje razumemo sebe, svoje odzive in potrebe, lažje ostajamo mirni, prisotni in povezani tudi v zahtevnih trenutkih.

Včasih pa starš potrebuje tudi prostor, kjer se lahko ustavi in pogleda nase – brez občutka, da mora imeti vse odgovore in da mora biti vedno močan. Individualno svetovanje je lahko tak prostor. Ne zato, ker bi bilo s staršem ali družino nekaj narobe, temveč zato, ker je včasih lažje razumeti svoje odzive, stiske in odnose, ko jih lahko z nekom varno predelamo.

Če vas zanima, kaj pomeni osebnostna rast in kako lahko vpliva na naše odnose, sem o tem pisal tudi v članku Kaj je osebnostna rast?. Če pa čutite, da bi vam pri razumevanju sebe, svojih odzivov ali odnosov koristil pogovor ena na ena, je lahko individualno svetovanje prostor, kjer se temu lahko posvetimo.

Tudi starši potrebujemo podporo.

Ne zato, ker bi morali biti boljši starši. Ampak zato, ker je starševstvo zahtevno delo in ker včasih potrebujemo nekoga, ki nam pomaga bolje razumeti, kaj se dogaja – v otroku, v odnosu in tudi v nas samih.

Podpora posvojiteljskim staršem

V skupini za posvojiteljske starše se pogovarjamo prav o vprašanjih, ki jih prinaša vsakdan posvojiteljskih družin – o vedenju, čustvih, odnosih, mejah, identiteti, negotovosti in tudi o tem, kako pri vsem tem ne izgubiti sebe.

Več o skupini za posvojiteljske starše